Ravnovesje – trend, pojem ali ideologija

foto: Peter Giodani

Dr. Vid Vodušek, psiholog, hitri, nori mislec, ki besedno poplavo referenc, povezav in zaključkov niza s pop lahkotnostjo in aha, s polnim zamahom karizme. Njegova zamotana, nenavadna, a očitno zanj edina prava karierna pot ga je vodila z medicinske fakultete, mimo AGRFT-ja, preko filozofije in psihologije na psihiatrično kliniko, kamor se mu je uspelo pospraviti kot psihologu v enoti za gerontopsihiatrijo. Ni ostal akademik, čeprav takih profesorjev manjka, ni postal igralec, čeprav je igralcev, ki bi bili tako spretni s človeško intimo, premalo. Vlečejo ga mejna področja, izguba spomina, soočenje s smrtjo, demenca, izguba uma in skozi vso to robno vsebino vedno male skupine. Mi smo ga potegnili skozi razmislek o ravnovesju, trendih sodobnega iskanja smisla, raznoterosti motilcev notranjega miru, zenu. Ali kot bi rekel dr. Vodušek sam: »Wax on, wax off.« 

Ali misliš, da se ljudje danes ukvarjajo s temeljnimi vprašanji, z velikimi vprašanji tipa kaj je smisel življenja, kaj želim doseči s svojim delom, kam gre naša družba, kaj je ljubezen? 

Težko vprašanje. Moj vtis je, da se dandanes, v postmodernizmu, ko se iz postmodernizma ne dela več pompa, kar o vsem govori kot o iskanju smisla. Tako si konstantno ustvarjamo občutek, da počnemo nekaj smiselnega, občutek umeščenosti v neki prostor vrednot, smeri, ciljev. Zdi se mi, da so v družbi, vsaj v – recimo ji tako – razviti družbi, v kateri se gibljem sam, pogosto na mizi vsebine, ki so del težkih filozofskih tem. Samoaktualizacija, ustvarjanje pomena iz svojega življenja je past. Te teme so kompleksne, vendar je pristop k njihovim razlagam nenavadno in neutemeljeno lahkoten. Mogoče svoj pogled na lahkotnost debat o težkih temah lahko razčlenim s primerom pogovorov, razmislekov o orientalskih, vzhodnjaških modrostih. O njih si kot zahodnjak težko misliš kar koli relevantnega, ker so te vede, modrosti utemeljene v načinu življenja, v praksi. Če bereš o zenu in izničenju sebe, si to prevajaš zelo zelo po svoje. Besede so na vzhodu zelo obstranskega pomena. V Karate Kidu imaš na primer učiteljevo nalogo »wax on, wax off«, čar katere je v izvajanju, teorija pa pri tem nima kaj dosti. 

Poplava informacij različnih značajev je žvečilni gumi za misel, med vnosom enega in drugega čigumija imamo le toliko časa in koncentracije, da nasedemo kateri od trenutnih trendovskih zapovedi o tem, s čim bi se morali ukvarjati. Ena od takih je tudi ravnovesje. Nekaj časa je ta spretnost slišala na ime ravnovesje med delom in življenjem, potem čuječnost, zdaj umetnost preprostosti. Poznaš še kakšen za ta čas bolj simptomatičen izraz, ki se nanaša na stabilnost?

V bistvu premalo sledim vsakdanji tovrstni literaturi, da bi bil na tekočem z izrazi. Mogoče je tako vprašanje, ki me mnogokrat doleti, kaj si mislim o pozitivni psihologiji, o psihologiji pozitivnega mišljenja. To je relativno resna stvar, o njej se objavljajo tudi (znanstveni) članki. Osnovna teza je, da se je psihologija v našem prostoru, sploh njen analitični del, vedno preveč ukvarjala s tem, kaj je s psihološkim aparatom lahko narobe, kaj mu manjka, ne pa s tem, kaj dobro funkcionira. Očitajo ji, da se preveč osredotoča na travmo. Aplikacija tega je taka: če boš bolj vadil pozitive tire, se ti bodo posledično tudi pogosteje pojavljali. Torej, bolj pozitivno ko razmišljaš, bolj se boš utrjeval v tem načinu razmišljanja. To je enostavna povratna zanka (feedback loop).

Odprimo temo ravnovesja: kaj to sploh je, ali obstaja, kdaj se ti zdi, da si v ravnovesju? 

Če kot problem moderne dobe sprejmemo splošno prisotnost lakote po smislu, si začnemo ustvarjati velike razlage iz delnih informacij, da zadovoljimo potrebo po tem, da nam je nekaj jasno. Ker nimamo sistemov, kaj je prav in dobro, imamo pa mnogo informacij, naraščajo teorije zarote. Potreba po teh teorijah je v smisla lačnem sleherniku, ki si kaotičnost našega ogromnega globalnega socialnega univerzuma (z vsemi raznoterimi sistemi izmenjave, produkcije, politike, ekonomije …) poenostavi tako, da mu za ozadje določi um in motivacijo. Najde ju v mali interesni skupini močnih posameznikov (npr. »židi usmerjajo svet«). Po podobnem principu delujejo pop koncepti življenjskega smisla (npr. ravnovesje): iz kompleksnih pojmovnih struktur odberejo nekaj enostavnih usmeritev, katerih glavni čar je v tem, da nam dajo občutek, da končno vemo, za kaj gre. To je zelo postmodernistična stvar. Je pa tudi paranoiden sistem, kar je slabo, ampak tako kot pri shizofrenikih je bolje, da je sistem paranoiden, kot da se znajdemo v popolni izgubljenosti. Izgubljenost je težko prenašati. 

Ko padejo veliki sistemi – ideološki, religiozni, politični –, nam ostanejo samo še preprosti parametri, ki so v bistvu parametri užitka in bolečine. Torej si ideologije izmišljujemo sami?

Um se zgodi nekje vmes, med ljudmi, tako v gradnikih kot v dinamiki. Med nami najdemo tako gradnike za mišljenje kot razloge za misel. Drugi nas vlečejo in odbijajo. Zato odgovor na to ni enostaven. Ni res, da velja eno ali drugo, ideologija ni nekaj, kar prihaja od zunaj kot ready-made. Vsak posameznik je notranje motiviran že samo s tem, ker ima um, ker je bil deležen tega nasilja, da ima um. Ker ga niso pustili nekje v gozdu, da bi živel z volkovi in ne razmišljal, si mora sestaviti tudi neko ideologijo. In tukaj potem nastane potreba po samorealizaciji. To je luknja, ki jo polnimo. 

Če ravnovesje razumemo kot razvrščanje vlog, ki jih čez dan od nas zahteva življenje, ravnovesje prioritetnih lestvic, serije potreb, ki jih moramo zadovoljiti, ga lahko kdaj ulovimo? 

Zveni kot lepa ideja, metafizika potrošništva, validna ideja, da je ravnovesje potrebno. Vsi imamo o ravnovesju neko predstavo, kaj to je. Vsi vemo, da moraš mačku dati dovolj jesti in piti, klobko za igranje in izhod v naravo. Predpostavka ravnovesja pa ni uspešnost zadovoljevanja vseh potreb. Predpostavka je v razdelitvi potreb in načinu, kako jih boš razdelil, da bo na koncu vse v redu. To je ideološki joker in zato živ nateg. 

Kaj nas torej meče iz ravnovesja? Ali se tem motilcem reče stres?

Stres je spet eden izmed teh pojmov, ki prečijo biološko in psihološko. V osnovi je stres nekaj, kar obremenjuje organizem. Ko so te teorije prešle v psihologijo, so ugotovili, da se težko definira, kaj so nagrade in kazni. Osnovni modeli za opazovanje stresorjev so odzivi boj – beg (fight – flight). Imaš plenilca in podgano in opazuješ, kaj se dogaja. Ko to preneseš na psihološko področje, ugotoviš, da presek motilcev različnih subjektov ni jasen. Za nekoga je neki pojav motilec, za drugega je ta isti pojav morda nekaj, kar si ta subjekt želi. To so poimenovali evstres in distres, torej dober in slab stres. Če poskusim poenostaviti to splošno definicijo, je stres nekaj, kar organizem hkrati spravlja iz ravnotežja in je njegova osnovna danost bivanja. 

Ali so stresorji vezani na okolje?

Ja, nujno. Stresor je zunaj. Obstajajo lestvice življenjskih dogodkov, ki rangirajo stopnje stresa. 

Verjetno so motilci ravnovesja glede na generacije in tudi kulturo zelo različni. Če vzameva tu živečo 30-letno izobraženo in eksistenčno preskrbljeno žensko, ki je najbrž tudi naša bralka, kateri je najočitnejši motilec njenega ravnovesja? 

Otrok.

Kaj pa, če nima otrok?

Otrok.

Samorealizacija pri tridesetih ni več relevantna?

Otrok je najpomembnejše vprašanje pri ženski v njenih tridesetih letih. Če ga je že obdelala, potem se ukvarja s skrbmi, ki so vezane na otroka. Otrok je del samorealizacije, je glavni del vprašanja kreativnega potenciala, tako pri ženskah kot pri moških. Je vstop biološkega v kulturno sfero. Vprašanje, ali imeti otroka ali ne, je stresno. Če je nerešeno, konstantno visi v zraku. Veš, da imaš lahko otroka, tudi tvoje telo ima to idejo, nimaš pa jasnih odgovorov glede tega, kaj je prav in kaj narobe. Mogoče bi otroka imel, mogoče ne. To je izrazito ambivalentno vprašanje, ampak ima močan biološki potencial, podobno kot ga imata tudi navezanost na bližnjega in izguba bližnjega. Ljudje imamo radi druge ljudi, vzbujajo nam reakcije, takšne ali drugačne, in to je stresno. 

Verjetno pri tridesetih ne manjka tudi drugih stresorjev? 

Stresorjev je, kolikor hočeš. Pri tridesetih si ravno toliko star, da si ven iz idealizmov, ven iz pubertete, veš približno, kje si na karierni poti, imaš občutek končnosti, dovolj spominov, da se ti predoči repetitivnost, da vidiš, da imajo stvari svoj ritem, neko vzorčnost in končnost. Mislim, da se temu reče kriza srednjih let, ko se zazdi, da je vse brez zveze, samo da v postmodernizmu udari prej, že v zgodnjih tridesetih. Prideš do ugotovitve, da je vse brez zveze, eksistencialno rečeno. Na tej točki se vprašaš, kaj boš pustil za seboj. To je povezano z občutkom smrtnosti, lastne omejenosti, končnosti, z občutkom, da nisi vsemogočen, da zate ni več vse mogoče, da se ne moreš več razviti v kar koli. 

Vprašanje končnosti, smrtnosti torej rešuje otrok?

To je vprašanje lastnega konca, ki je nemisljivo. Je pa nekaj, kar ves čas deluje v ozadju, proti čemur se borimo in kar itak tako ali drugače delamo. Malo analitsko, če hočete, je kot libido. Želja po združevanju, uživanju je lahko tudi stres v negativnem smislu. Torej, svet ti ponuja možnosti, ki jih ne moreš izbrati, dobiti. Po Freudu tanatos,»death drive«, ki mu je inherentna agresivnost, obarva svet ne samo kot možnost, da tega, kar si želiš, ne boš dobil, ampak tudi kot možnost, da boš to, kar imaš, tudi uničil, ker tega ne moreš imeti za vedno, ker je končno. In tega se zelo bojimo. Ljudje smo definirani s tem dualizmom: po eni strani imamo ideje o večnosti, o smiselnosti, o tem, kako bi stvari morale biti urejene, po drugi strani pa smo del narave, v kateri je bistvena odsotnost smisla in so stvari končne. V naravi je ogromno uničenja. Da se navežem na vprašanje, otrok je poleg religije eden najzanesljivejših načinov, da se nečesa primeš. Otrok te bo nadaljeval, hočeš nočeš bo ostal za teboj in je nekdo, ki ti bo pomagal, da si rečeš: »Ma, saj nekaj pa sem le pustil za seboj.« Ne morejo vsi biti geniji in samotarji, nekaj pisati in v družbi pustiti pečat. Tako ali tako v postmodernizmu ni jasno, ali se genialno sploh dobro prodaja, tudi če je dobro za vse. 

Kaj imata skupnega voda in ravnovesje? Kje je tu povezava?

Vedno so mi bile všeč tovrstne paralele. Ljudje me recimo sprašujejo: »Vi veste, vi ste znanstvenik, psiholog, ali je res, da luna vpliva na ljudi?« Tega res ne vem, se mi pa zdi, da vpliva. Ne upam si trditi, da vpliva fizikalno, ponudim pa odgovor, ki je slab, ampak je te vrste kot zgornje vprašanje. Za ljudi vemo, da smo sestavljeni iz 70 odstotkov vode, in če luna lahko premika ocean, v katerem je te vode ogromno, zakaj potem ne bi premaknila tudi nas. Pred kratkim sem na predstavi v Mini teatru, ki je govorila o nekem starodavnem zenovskem mojstru Zang Z-ju, slišal dobro misel: vsi veliki zahodni misleci – Kafka, Wittgenstein, Žižek, Freud – povezujejo težave, iščejo smisel v jeziku, bližnjih odnosih, ljubimcih, Zang Z pa razloži, da smo povezani tudi z zemljo, soncem, vetrom, osnovnimi elementi. Zahodna znanost je pozitivistična. Princip je tak, da če zadevo lahko prevedeš v eksperiment, potem deluje in je res, sicer ni.

Luno tako kot vprašanje ravnovesja težko spraviš v eksperiment. 

Kar pa ne pomeni, da o tem ne smeš misliti. To bi bila škoda. Ne pravim, da je to spet ena teorij zarote, oblika poenostavljanja razlage. Če sem iskren, je voda zelo pomembna.

Zakaj misliš, da je voda pomembna?

To je eden od razlogov, zakaj sem vesel, da živim v Sloveniji. Odpreš pipo in piješ. Velik luksuz. Ta trend konstantnega hidriranja pa je vprašljiv. Ne poznam prav veliko primerov, v katerih bi ljudje imeli težave zato, ker ne bi dovolj pili. Težave z dehidracijo se zgodijo le ljudem, ki so zelo depresivni ali čisto zmešani ali dementni, in pri otrocih, ki zaradi intenzivnega zanimanja za druge stvari pač pozabijo piti. Te skupine se zaradi nerednega pitja lahko spravijo v kakšno čudno situacijo. To je zelo redko. 

Obstaja kakšna metoda, kako do ravnovesja? 

Načeloma ravnovesje samo po sebi ni slaba ideja, je pa prazna formula, ki jo je treba še napolniti. Velik izziv za človeka je, da ugotovi, kaj rabi, kaj mu ustreza. Pomemben del nastajanja človeka je, da prevzameš nase ideje ali načine reševanja problema smisla drugih. Kot smo že omenili, so otroci pogosto v funkciji osmišljenja. To se pozna v čisto enostavnih stvareh, ko svoje razmisleke o tem, kaj je pomembno, smiselno, kako se je treba vesti, kaj je treba delati, vzdržuješ tudi tako, da to učiš svojega otroka. To v bistvu pomeni, da človek pride vedno tudi nazaj do sebe. Del vzgoje samega sebe, del učlovečenja je tudi, da se izgubiš, da se iščeš v idejah, tehnologiji, jeziku, meritokraciji ali kje drugje. In v tem smislu se mi budistična teorija zdi lahko uporabna, in sicer budistična ideja, da malo pustiš in vidiš, na kaj si res navezan oziroma na kaj nisi, da vidiš, kaj ti v življenju prinaša veselje in kaj stres. 

Ali obstajajo kakšna intimna kviz vprašanja, ki bi ti pomagala ugotoviti, kaj ti v življenju ustreza in kaj ne? 

Nimam receptov, zato sem prej tudi omenil budizem. Včasih je dobro malo počakati, da se, ko doživiš nekaj prijetnega ali neprijetnega, ne odzoveš takoj z da ali ne, ampak pustiš prostor za presenečenje. Iskanje ravnovesja pomeni tudi riziko in izpostavljenost. Zgrajeno imamo namreč neko idejo o tem, kako naj bi živeli, ta pa nam po eni strani daje strukturo, po drugi pa nam zapira druge poti. Verjetno je dobro, da si pustiš odprt prostor. Hkrati je to tudi vaja v prenašanju kontradiktornosti, ne da jim iščemo prave odgovore, ampak sprejmemo, da je dovolj dobro, tudi če nimamo odgovorov. 

Zapis izraža stališče avtorja, in ne nujno tudi naročnika objave, Pivovarne Laško Union.