Vse ali nič – popoln ravnovesni model generacije X

O najtemeljnejših vprašanjih, če le želimo dovolj široko vpet odgovor, ki mu bo uspelo, da nam bo slekel individualizem, nas vpletel v širše, splošne družbene pojave in nas zato potolažil, je smotrno govoriti s filozofi. Doktor filozofije Izar Lunaček je na primer primerno dostopen za tovrstno razpihovanje tegobnih misli, ki se vam utegnejo zapackati v sistem, če jih ne izpirate dovolj pogosto in dovolj na glas. Je eden uspešnejših advokatov vloge filozofije pri reševanju zagat vsakdanjega življenja v našem prostoru. Njegovo orodje je namesto hermetičnih znanstvenih člankov, ki jih uzre oko morda petih strokovnjakov, strip. Je v strip zapakirana elitistična misel za vse. Z Izarjem Lunačkom smo spregovorili o tem, kaj iz ravnovesja meče trenutno najproduktivnejšo generacijo in kako so ravnovesje lovili naši starši.

Cela akademska sfera, posebno humanistika, se je odmaknila daleč od ljudi. To praznino uspešno presegaš s svojimi stripi in Bljogom, ki ga pišeš. Kako ti to uspeva?

Uporaba pop primerov v filozofiji ni nič novega, pri nas so lacanovci zasloveli ravno z uporabo pop referenc, sploh na filme. Žal se danes njihov podmladek še vedno sklicuje na iste komedije iz petdesetih let kot Žižek pred tridesetimi leti, kar deluje rahlo zaprašeno in predvsem elitno klikarsko. Sam si vedno predstavljam, da je moj sogovornik nekdo, ki o filozofiji ne ve ničesar, ali pa ima o tem, kaj to je, le nekaj plavajočih idej, ki jih je treba umestiti v kontekst, prizemljiti, razložiti, zakaj so pomembne. Večkrat se mi je zgodilo, da je kdo zato, ker ve, da sem filozof, napadel filozofijo, češ da je neuporabna, in jo začel kritizirati. To me zabava, rad branim njeno vlogo. Če se o filozofskih temah pogovarjaš s filozofi oziroma ljudmi, ki so v filozofiji doma, se pogovor skrči zgolj na preverjanje in primerjanje referenc. Si uporabil ta klasični argument ali oni? Regulativna ideja? Ja, ja. Kot da bi se avtomehaniki pogovarjali o ustreznosti kakšne turbine. 

Kaj pa je indikator, po katerem veš, da te ljudje razumemo? 

Tega ne veš, ves čas preverjaš. To sem prvič pošteno preizkušal v še danes široko uporabljanem gimnazijskem učbeniku filozofije, ki sem ga ilustriral kar s svojim takratnim stripom s strani Slovenskih novic. Jež in Profesor tam recimo v živo preigrata razne teorije o nastanku človeške družbe iz zgodovine politične teorije: kako se šibki združijo proti močnejšim v državo, ki potem ščiti interese nemočnih, a ker je prejšnji silak zdaj v novi državi malih živali manjšina, spet zahteva obrambo svojih pravic itd. Cele dileme filozofije lahko preigraš z živimi liki tako, da jih ljudje razumejo, a ne da bi kaj poenostavljal.