Vse ali nič – popoln ravnovesni model generacije X

O najtemeljnejših vprašanjih, če le želimo dovolj široko vpet odgovor, ki mu bo uspelo, da nam bo slekel individualizem, nas vpletel v širše, splošne družbene pojave in nas zato potolažil, je smotrno govoriti s filozofi. Doktor filozofije Izar Lunaček je na primer primerno dostopen za tovrstno razpihovanje tegobnih misli, ki se vam utegnejo zapackati v sistem, če jih ne izpirate dovolj pogosto in dovolj na glas. Je eden uspešnejših advokatov vloge filozofije pri reševanju zagat vsakdanjega življenja v našem prostoru. Njegovo orodje je namesto hermetičnih znanstvenih člankov, ki jih uzre oko morda petih strokovnjakov, strip. Je v strip zapakirana elitistična misel za vse. Z Izarjem Lunačkom smo spregovorili o tem, kaj iz ravnovesja meče trenutno najproduktivnejšo generacijo in kako so ravnovesje lovili naši starši.

Cela akademska sfera, posebno humanistika, se je odmaknila daleč od ljudi. To praznino uspešno presegaš s svojimi stripi in Bljogom, ki ga pišeš. Kako ti to uspeva?

Uporaba pop primerov v filozofiji ni nič novega, pri nas so lacanovci zasloveli ravno z uporabo pop referenc, sploh na filme. Žal se danes njihov podmladek še vedno sklicuje na iste komedije iz petdesetih let kot Žižek pred tridesetimi leti, kar deluje rahlo zaprašeno in predvsem elitno klikarsko. Sam si vedno predstavljam, da je moj sogovornik nekdo, ki o filozofiji ne ve ničesar, ali pa ima o tem, kaj to je, le nekaj plavajočih idej, ki jih je treba umestiti v kontekst, prizemljiti, razložiti, zakaj so pomembne. Večkrat se mi je zgodilo, da je kdo zato, ker ve, da sem filozof, napadel filozofijo, češ da je neuporabna, in jo začel kritizirati. To me zabava, rad branim njeno vlogo. Če se o filozofskih temah pogovarjaš s filozofi oziroma ljudmi, ki so v filozofiji doma, se pogovor skrči zgolj na preverjanje in primerjanje referenc. Si uporabil ta klasični argument ali oni? Regulativna ideja? Ja, ja. Kot da bi se avtomehaniki pogovarjali o ustreznosti kakšne turbine. 

Kaj pa je indikator, po katerem veš, da te ljudje razumemo? 

Tega ne veš, ves čas preverjaš. To sem prvič pošteno preizkušal v še danes široko uporabljanem gimnazijskem učbeniku filozofije, ki sem ga ilustriral kar s svojim takratnim stripom s strani Slovenskih novic. Jež in Profesor tam recimo v živo preigrata razne teorije o nastanku človeške družbe iz zgodovine politične teorije: kako se šibki združijo proti močnejšim v državo, ki potem ščiti interese nemočnih, a ker je prejšnji silak zdaj v novi državi malih živali manjšina, spet zahteva obrambo svojih pravic itd. Cele dileme filozofije lahko preigraš z živimi liki tako, da jih ljudje razumejo, a ne da bi kaj poenostavljal. 

Kje torej misliš, da se je izgubil ta praktični vidik filozofije?

Ta vidik je že ves čas v izgubi. Že od začetka jo imamo na sumu, da proizvaja nebuloze. Že od Sokrata naprej, od nastanka filozofije je cvetela tudi njena kritika, ki ji je očitala, da je preveč odcepljena od tal. Aristofan je napisal komedijo Oblaki, v kateri se norčuje iz Sokrata, češ da so njegove ideje v oblakih, da je vse čisto preveč abstraktno. Ta kritika filozofije je ves čas obstajala, ampak obstajala je tudi interakcija. Sokrat je svoje velike nebuloze vedno preverjal med ljudmi. Hodil je mednje, jih provociral, gnjavil in spraševal, kaj si mislijo o tem in onem, ter jim skušal pokazati, da so stvari precej bolj kompleksne, kot si mislijo. Sokratovi dialogi so zelo komunikativni, bere jih lahko kdor koli. Zadnja leta pa se je razkol med humanistično, intelektualno kulturo in ljudmi zdrave pameti še bolj poglobil. Bije se huda tiha vojna. Filozofi sovražijo ljudi zdrave pameti in obratno. Nastala sta dva mehurčka, ki se med seboj javno niti ne spopadata več, kar nam po mojem mnenju škodi. 

Pa se ljudje zdrave pameti ukvarjajo s temeljnimi vprašanji, z vprašanji, na katera sicer odgovarja filozofija? 

Ljudje se ves čas ukvarjamo s temi vprašanji, saj ni mogoče, da se ne bi. Zadnje čase se morda res malo manj, kar pa je samo oblika potlačevanja. Srečaš ljudi, ki trdijo, da se nima smisla spraševati o tem, kaj je sreča, kaj smisel življenja, ker je tako ali tako vse naključno. Vse je na trgu in trg nam bo povedal, katere stvari so kaj vredne in katere ne. In to je vse. To pa je spet filozofija, in sicer filozofija, ki ti omogoča, da se o stvareh ne sprašuješ več.

Dobro, ampak tudi če sprejmeš to filozofijo, se vseeno srečuješ z vrsto oprijemljivih napotkov, ki ti lahko osmislijo vsaj način življenja, če že ne življenja.

Ja, koncept ravnovesja med delom in življenjem je že tak. S tem se ukvarjajo predvsem ljudje v zahtevnih poklicih, recimo zdravniki. V zraku sta še čuječnost in umetnost preprostosti. Zadnje čase se posebno veliko zatikamo tudi ob neki namišljen altruizem: puščanje prostora drugim, malim zgodbam, zgodbam manjšin, marginalij, spodrinjenih zgodovin. To je lahko odlično, zlahka pa je tudi zgolj izgovor za vojno med že privilegiranimi, češ, kdo je bolj alternativen in občutljiv.

Kaj pomeni čuječnost?

Izvirala naj bi iz zenbudističnih konceptov. Je poskus zavedanja trenutka, v katerem si, z zavestjo, ki je popolnoma brez preteklih in prihodnjih misli, ter s popolno osredotočenostjo na to, kar se dogaja ta trenutek. Gre za neko fluidno, prehodno zavest, ki je neobremenjena z vsem, kar je zunaj tega trenutka. To je v nasprotju s planiranjem vnaprej, pa tudi v nasprotju z ukvarjanjem s temeljnimi vprašanji. Če si v nekem stanju, v katerem razmišljaš samo o tem, kaj vse groznega se ti je zgodilo in kaj vse boš moral v prihodnosti še narediti, je to, da nimaš nobenega stika s sedanjostjo, seveda lahko zelo zoprno. Toda če se po drugi strani predaš samo sedanjosti, se izprazniš vsega in popolnoma neideološko prosto lebdiš v tukaj in zdaj, sprejemajoč vse, kar pride, si tisti hip osebno sicer lahko nekoliko mirnejši, zelo težko pa boš iz te pozicije kritičen do sveta in ga skušal izboljševati.

Če torej ujameš pravo ravnovesje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, si srečen?

Saj veste, da je sreča smešen pojem. Filozofija je, mimogrede, vprašanje sreče že zelo zgodaj natanko obdelala. Od antike do danes je nastalo vsaj dvajset teorij, ki povejo vse, kar si je sploh mogoče misliti o sreči. In njena povezanost z ravnovesjem je odvisna od tega, kako srečo definiramo. Za osnovo je dobro startati iz razlike, ki jo lacanovci delajo med ugodjem in užitkom. Ugodje je nasprotje bolečine, se pravi odsotnost vseh dražljajev. Samo ugodje je blizu smrti, ki je ultimativno ugodje. In če ti sreča pomeni to, torej čim večjo odsotnost vseh dražljajev, si že zelo blizu zenbudistične ideje izpraznenja. Izprazniš se zato, da te nič ne prizadene. Potopiš se praktično v katatonijo in si tako rekoč živ mrtev, vnaprej pripravljen na smrt. S to pripravljenostjo na smrt se je filozofija veliko ukvarjala. Ampak ali je to sreča, da si v bistvu popolnoma odrezan od življenja? Užitek je po drugi strani tisti, ki ga ne moreš klasificirati niti kot ugodje niti kot bolečino. Če se ugodje zgodi v postkoitalni sproščenosti, je užitek moment naraščanja dražljaja, vzpenjanja proti vrhuncu in prelomu, ko si nekje na robu sprostitve in bolečine. Če je sreča tudi v tem, da doživljaš take pretrese, to seveda ni ravnovesje. Užitek te meče iz ravnovesja. Projiciranje sebe, metanje ven, metanje naprej: tudi o tem je filozofija zelo rada razmišljala. Eksistencializem je recimo o človeku ves čas govoril kot o nekom, ki se zmeraj meče naprej in se projicira v prihodnosti. To pa je spet razumel kot gibanje k smrti. Temeljno stanje človeka po tej teoriji je tesnoba, sreča pa le beg pred resnico. Ni pa ta tesnoba nujno nepovezana z užitkom.

(Ilustracija iz Bljoga O grdem, Delo, 2017)

Zakaj tako hitro zaidemo v razlago, da je ravnovesje povezano z odrekanjem, askezo?

Če hočeš, da te nič ne vrže iz ravnovesja, si lahko želiš le tisto, kar je že tu. Sprejemati moraš samo, kar prihaja samo od sebe. To je zen pozicija. A imaš tudi druga razumevanja ravnovesja. Žižek je načeloma po navadi dokaj odločno nastopal proti ravnovesju in temu, da zavzemaš nevtralno, neangažirano pozicijo. Meni je blizu neko ravnovesje ekscesov, ki delujejo v različne smeri. Je ravnovesje, ki pa ni asketsko.

Je sreča povezana z denarjem? Od kdaj? Od katere vrednosti naprej in do katere vrednosti?

Misliš, koliko denarja moraš imeti, da si lahko privoščiš ravnovesje? Ja, ta načeloma asketski koncept čuječnosti, češ, ustavi se in povohaj rožice, je danes vsekakor povezan z denarjem. Najprej moraš zaslužiti malo premoženje z neko jalovo aplikacijo, da bi se nato lahko upokojil in naselil v hipijevski kombi s prenosno eko gredico. To je malo hinavsko in popolnoma v nasprotju z izvirno budistično askezo (ali pa tudi ne: Buda je bil prej princ Siddharta, kajne?).

A po drugi strani je že Aristotel tudi o filozofiji govoril kot o nekem luksuzu te vrste. Družba mora biti najprej dovolj razvita, da si nekateri posamezniki lahko privoščijo, da ne bodo počeli ničesar in bodo zato lahko filozofirali.

Spet tretji problem je tu sodobna nadgraditev revščine v neko velemestno mučenje in rejenje v nasprotju s staro, razmeroma neobremenjeno revščino brez skrbi bogatunov. Moja babica je vedno razlagala o teh lepih revnih časih na kmetih, kako malo so potrebovali, kako so vsi spali v isti sobi in jim nič ni manjkalo. Nikoli ne veš, koliko je tu idealizacije in zakaj je zares jokala, ko je morala iz partizanov iti živet v Ljubljano. Pri teh posplošitvah je treba biti zelo previden, da nekaterih spremenljivk ne napihneš, druge pa zanemariš.

Misliš kot Indijci, ki se izrekajo za bolj srečne?

Indijci se izrekajo za bolj srečne, ker so bolj fatalistični. Ljudje, ki svoje usode ne sprejemamo kar za gotovo danost, se bomo manjkrat izrekli za srečne, ker imamo ves čas občutek, da bi lahko še kaj naredili. Na drugi strani pa so ljudje v sistemu, v katerem je največ, kar lahko naredijo v življenju, da sprejmejo kasto, v katero so rojeni, in svoj poklic, in če so s tem zelo zadovoljni, bodo imeli dobro karmo in bodo v naslednjem življenju nagrajeni z rahlo višjo kasto. Verjetno si v okviru tega lahko krasno srečen, ker se za nič ne ženeš. Kot piše Prešeren, »sem dolgo upal in se bal«: up in strah, oboje nas meče iz tira. Ampak ko pesnik upu in strahu da slovo, pa pravi: »srce je prazno, srečno ni«. Za budiste je po drugi strani prav to prazno srce cilj razsvetljenja. Srce je dejanski zen izraz, ne sebstvo ali jaz. To srce izprazniš vseh želja, in ko to storiš, srce dejansko sovpade z absolutom. Absolut pri budistih ni nekaj maksimalno polnega kot pri nas bog ali kaj podobnega, ampak je praznina, prazno. In v trenutku, ko izprazniš srce, imaš v sebi božanstvo. V naši kulturi pa imamo tole nesrečno srce, ki je srečno samo, če ga nekaj poganja naprej, če se česa boji, če na nekaj upa.

Vrniva se nazaj k babicam. To, kar se zdaj definira kot tisto, kar si zelo težko privoščimo, je način življenja naših babic. Ta način življenja so nam vzeli in zdaj nam ga zelo drago, kot največji luksuz prodajajo nazaj. 

Babica mi je že v devetdesetih letih razlagala, kako je bila revščina v njenih mladih letih nekaj popolnoma drugega, kot je bila že za časa najinega odraščanja. V njeni mladosti so imeli veliko manj denarja kot ljudje, ki so bili v devetdesetih definirani kot revni. Ampak ko je bila babica mlada, so nekako res imeli vse, čeprav niso imeli denarja. Imeli so pokrite vse prehranjevalne potrebe, hodili so v gozd, bili na zraku, kompostirali so, vse je bilo okej. Zdaj je revščina mnogo bolj grozljiva. Tudi pri nas se razvija ameriški tip revščine. Ljudje, ki so najbolj brez denarja, kupujejo izdelke, ki so najbolj oddaljeni od neposrednih virov. Nekateri bi rekli, da je to zarota velikih korporacij, da najmanj obdelane, najčistejše verzije prodajajo najbogatejšim, tiste najbolj predelane in polne E-jev pa najrevnejšim. Res se sliši kot zarota, ampak po mojem mnenju to ni tako enostavno. Težko bi se kdo spomnil tako zelo kompleksnega načrta in predvidel toliko spremenljivk. Te reči se same izvijajo iz kaosa, najbolj zviti pa jih obračajo v svoj prid.

Ali se danes sploh še pogovarjamo o ravnovesju med delom in prostim časom, ko pa moramo vendar živeti svoje delo? 

Zdi se mi, da se ravno zdaj, v zadnjem času, ko se dogaja splošna kreativizacija celotne delovne populacije, spet pogovarjamo o tem. Še pred tridesetimi leti je veljajo, da je okej, če delaš, zaslužiš denar, si ponosen na svoje delo in zunaj delovnega časa počneš stvari, ki te še zanimajo. V vseh fazah razvoja družbe so bili umetniki, ki jih sploh ni zanimalo ravnovesje med delovnim in prostim časom. Zato so imeli umetniški studio, to je prostor, v katerem so živeli in delali. Niso potrebovali bariere med življenjem in delom in bili so med redkimi, ki so lahko vstajali sredi noči, če so slučajno dobili inspiracijo, in začeli ustvarjati direktno iz postelje. Tudi sam sem nekaj časa, tam od leta 1999 do 2007, že živel tako, preden je kriza prekarnost naredila tako nedostojno. Potem pa je bila cela populacija postavljena pred dejstvo, da morajo tako, kot sicer živijo umetniki, živeti kar vsi. Vsi moramo biti kreativni, vsi moramo imeti grozno radi svoje službe, vsi se moramo povsem vreči v svoje delo. Če nekje delaš in delaš samo zato, da boš delo dobro opravil in zanj dobil plačilo, si postal totalen sumljivec. O tej temi sem napisal Bljog Prekarnost kot prisilni piknik. Norma bi morala biti, da v svoji službi malo trpiš.